Čto Slyšam

Prinosimo vam zajmlivo dělo – analizu egzistencijalističskoj filozofije v slovjanskoj literaturě.
Tutu analizu sdělal kroatist, “artističny virtuoz i věčny mečtatelj”, Stjepan Vuksanović, znajemy v medžuslovjanskoj občine kak “Sivy Volk”

Prosimo vas, ako li znajete děla ob ktoryh piše Stjepan, komentujte – odkud znate jih? Kogda jih jeste čitali? Kako vam se navidet tute děla?

---

Sveto trojca Slovjanskogo egzistencializma

Stjepan Vuksanović

1. Ob literarnomu periodu

Egzistencializm jest dviženje v filozofiji i literaturě ktory jest podčrkal individualnu egzistenciju, svobodu i odbor. Načelo jest v srědině devetnadsetogo stolětja vo Franciji. Ono jest osnovano na vozgledu že ljudi definiujut jihovogo značenje života, i probujut izdělati racionalne rěšenja pomimo egzistovanja v racionalnomu vsemiru. Egzistencializm v soboju sejčasno razpoznavajemoj obliku jest byl izrabotany v devetnadsetomu stolětju od strany danskogo filozofa Sorena Kierkegaarda i němečskogo filozofa Friedricha Nietzschea, hoti nikto od jih ne jest koristal toj termin. Egzistencializm jest došel v srědině dvadesetogo stolětja, poprěk veliki broj akademičskyh i fiktivnyh děla francuzskyh egzistencialista; Jean Paul Sartre, Albert Camus i Simone de Beauvoir, vsi te děla sut reklamovali egzistencijalne temy kak čto sut: užas, dosada, oddaljenje, absurd, svoboda, oddanost i prazdnina.

• Hrvatsky egzistencializm: Filip Latinowicz

Pri koncu tridesetyh rokov, prěd vtora světova vojna i v hrvatskoj literature beše počinal se odličati i něktory dokole bliz netknuti procesy. Težina socialne tematiky budu najdti se potrohu v drugomu planu, a prolom v psihologiju heroja, ili voobče vnutrny život glavnyh heroja, v emocionalne reakcije, v pytanje člověka kak individualne osobnosti v jegovu socijalnogo stvora, vse budu vyše nakladati kak sučstveno nova tema. Roman Miroslava Krleže; Povratak Filipa Latinowicza, iz 1932. roka v ideji i tematičnomu smyslu svezany jest s egzistencijalističkim nadzorom i duhom epohy voobče. Roman prědstavja problem individa v běženju od vethyh modely obyvana gradžanske Europy. To jest prvy hrvatsky moderny roman v hrvatskoj literaturě bez klasične kompozicije, obsežne povědky i mnogosložny jest. Važny jest motiv povratka kde se Filip onogda dvadeset i tri roka vrača na kaptolsku stanciju. Vrača se iz nečistogo velikogo grada v ktorom se čul kak samotny i oddaljeny, bezpokojny i zamotany s naměrom da vrati kolory i da se snova potvrdi kak maljar i kak člověk. Individ jest pod travme sumnenjami ob avtentičnomu svezku svojego ljudskogo i umetničskogo egzistovanja. Individ v iskanju za ličnym iziskanjem, obrati se za umetnostju, odpravjati se od sobě i svojego svezka k jej, označajući je kak bezkonečnost protiv ktore se zavalila razščepjana java v svojemu dělu i nesvezano Filip jest sam v svojej slabosti i trěvoge, a travmami iz dětinstva, krizoju identiteta, konfliktom iz-među bezsmyslne javy i smysla stvorjenja.

• Češsky egzistencializm: Gergor Samsa

Tema Kafkinog děla Prěobraženje iz 1915. roka jest prěobraženje Gregora Samse v bubu i jegova smrt. Drugym rěčami; oddaljenje člověka v spoločenstvu i v rodiny i nemožnost komunikacije. Prěobraženje jest čestično zato čto buba sodrživaje ljudsku svědomost i percepciju, a izměnjaje jedino ljudsky oblik i metodu žitja. Kafkijanski jest izvedeno iz nazvě Franza Kafke, a označaje nektoru bezizhodnu orientaciju v prostoru i vrěmenu, něktoru vnutrnu nelagodnu svezanu s strahom i odporom ktora nas hvata kogda čujemo da naša sudba zavisi o někoj, ili něčijego moči na ktoru ne možemo nikako vplyvati. Kafka jest v svojim dělami izrazil svoj prigoda neljudskosti světa kak města trevogy i okrutnosti; jim vladajut nevidime, člověku nesmyslne, neprijateljske mehanizmy; vměsany v toj svět, člověk jest bezpomočny i nemaje izhoda iz jego. Kafkijanska atmosfera zarodi se prěd čuvstvom razpoznanje i nejasnosti světa; v Kafkinu světu člověk jest bezpomočny, jim vladajut nevidime, člověku nesmyslne neprijateljske mehanizmy ktore se zovu: svět naprazdne naděje. Golk i izraženje i nerazuměnje Gregora Samse poslědstvo jest prěobraženja v ogromnogo i slabogo insekta ktory ne jest sposobny da se čuva sam o sobě, a jegova se rodina k jemu odnosi neljudsky. Prěobraženje člověka v bubu, v alegoričnomu smyslu znači svezok individa i rodině, to jest svezok individa i spoločenstva ktory jest odčudžjeny od světa, ale i od vlastne rodiny ktora go odkyda.

• Russky egzistencializm: Lev Nikolajevič Tolstoj

V russkoj filozofskoj myslji ktora jest počela od srědiny devetnadsetogo stolětja počelo jest rěšanje egzistencialnyh problemov člověka, specialno jegova svoboda zajma osoblivo město. Glavny problem egzistencializma leži v problemu duhovne krizy, v čto osoba okaže se i toj izbor čto dělaje kak by to porazil. Znaky krizy mogu byti koncepcija kak čto sut: strah, egzistencialna trevoga i jednostajnost. Težko stanje konflikta i prělom situacije ktore slědet vnutrny prělom heroji Tolstoja, egzistencialisti stanut medžni. Pozdnějši teksty pisatelja svědčet da specialnu pozornost posvečaje nadobyčajnym okolnostami, ktore same sposobny zavaliti osobu s obyčajnogo „valjanja“ dragy i obratiti jej myslji i emocije na drugoj straně. Povědka „Smrt Ivana Iljiča“ i „Posmrtne zapisky pokojnogo starca Fjodora Kuzmiča“, kak i povědka „Poslě bala “ odražajut najlučše značenje takyh situacija, a onogda togo dohodi do kritične miljny kamenja v žitju heroja. „Kažete da osoba ne može da sama pojmaje čto jest dobro, a čto zlo, a da se radi o okolině, da se okolina lěpi. I ja myslim da se radi jedino o slučaju.“ Tak počinaje povědka „Poslě bala“ poprěk usta glavnogo heroja Ivana Vasiljeviča o situaciji ktora jemu jest izměnila žitje: „Ves žitje se izměnil od jedne noči, lučše izrěčeno jutra.“ Uviděvši otca svoje ljubovne ktory jest iměl poručenje za razstrěl Tatara ktory běše izběgl i osobno učestvujuči v tomu, heroj izměnjaje svoj žitje. Prvo on išče opravdyvanje za onogo čto se dogodil: „Ako li jest to učinjeno s takym dověrjenjem i vsi sut to poznali kak potrěbno, dakle, oni sut tak nečto znali, čto ja ne jesm znal.“ Povědač nikogda ne jest izdumal razumno objasnjenje začto sut tog člověka tolkli, unižali i nastupali: Ale ne znajuči, ne jesm mogl stupiti v vojennu službu, kak čto jesm prěd želal, i ne jedino da ne jest služil vojsku, než nikde ne jest služil, i kak čto vidite nikde ne jest stanul. Ljubov od togo dna počela je oslabjati.“